Daniels je skupni prijatelj mene in Legiona. Spoznali smo se leta 2005, ko sva z Legionom sedela v McDonaldsu in se pogovarjala o forumu in LordFebotu. Kar naenkrat je do naju pristopil okrogli človek in rekel: "Slišim, da hvalita LordFebota. No, tu se ne strinjam z vama. Sem Daniels iz foruma in če želita se lahko pogovorimo o tej tematiki." Beseda je dala besedo in čez štiri ure smo se že vsi pijani majali proti Fun Factoryju. Daniels nama je na poti razlagal o svojih ubadaških taktikah. Na ves glas je vpil v nebo, koliko pičk je že stresel in mahal z bankovci in se pridušal, da se mu jebe, da denar kupi vse. Midva z Legionom sva bila dovolj pijana, da sva mu pritrjevala, pač takšno vzdušje je bilo, ko se vsi strinjajo z vsemi, samo da se govori in veseli.

No, in pridemo do Fun Factoryja. Daniels se je še kar drl, povrhu vsega si je pa še odpel hlače in se prijemal za premoženje. Midva sva ga poskušala pomiriti in mu dopovedati, da najhujših divjakov ne spustijo niti v Fun Factory, on pa se ni zmenil za svarila in se je v odgovor drl, da se ne bo podrejal nekim desničarskim normam. To pa je slišal redar in je Danielsa vprašal, če je kakšen problem. Daniels mu je odgovoril, da naj "kar lepo ćuti" in mu porinil v roko dvesto tolarjev. Redar se je razsrdil in Danielsa boksnil v obraz, da je ta omahnil v sneg in začel jokaje preklinjati usodo. Z Legionom sva morala napeti vse moči, da sva debelega Danielsa pobrala, in skupaj smo odkrevsali do avtobusne postaje, kjer smo se razšli, si podali roke in prisegli, da bomo šli še kdaj na pijačo.

In prav zares smo se pogosto družili. Skoraj vsak mesec smo šli veseljačiti v kakšno diskoteko. Daniels je imel najrajši Global, ker so tam najlepše pičke, pa tudi Bachus mu je bil všeč. To so bili lepi, zlati časi, v igri je bil tudi ecstasy. Neke noči pa je Daniels pretiraval z ecstasyjem in se zapletel v pretep z neko ubogo pičko, ker je le-ta odklonila pijačo. Tedaj sva jaz in Legion prvič posumila, da je z Danielsom morda nekaj narobe.

Čez tri dni sva povabila Danielsa na kavo, in ga komaj prepričala, da ostane, potem ko je zvedel, da ne bomo na mrtvo tolkli žganih pijač. Povedala sva mu, da hočeva, da je tokrat trezen, saj se hočeva pogovoriti. Kaj se mu je vendar podilo po glavi, da je pretepel nič krivo pičko? Daniels je odmahnil z roko in rekel, da je bil pač pijan, sploh si je pa pička batine zaslužila. Nato pa je planil v jok in povedal, da ne more in ne more narediti izpita za varnostnika. Štirikrat ga je že delal in vsakič padel.

Z Legionom sva zaprepadeno strmela v hlipajoč kup nesreče in mu obljubila, da se bomo skupaj učili za njegov izpit.

In res smo se. Bila sva potrpežljiva učitelja, saj sva vedela, da daje Daniels vse od sebe. Cel mesec smo vsak dan znova in znova ponavljali pomembne varnostniške koncepte in če je bilo kaj slučajno preveč teoretičnega, sva si z Legionom izmislila primere iz vsakdanjega življenja, in Danielsovo namrščeno obličje se je kaj hitro spet razvedrilo. Ko je prišel dan opravljanja izpita, je bil Daniels zelo dobro pripravljen, in je izpit tudi naredil.

Še isti večer smo vzklikajoč oddrveli v Global, da proslavimo z žganjem. Prišli so tudi nekateri Danielsovi prijatelji, ki sva jih prvič videla. Eden izmed njih, Rudi, je imel resne težave z govorjenjem, za povrh pa je bil še silno neprijeten človek, saj se je pogosto in brez pravega razloga razkačil. Samo da si ga prosil, če ponovi kako nerazločno izgovorjeno besedo, pa se mu je skoraj zmešalo od jeze.

Bil sem prepričan, da diskoteka ni pravi kraj za takega človeka in imel sem prav. Že ko smo se z dvigalom povzpenjali do globala, se je Rudi zaganjal ob stene, verjetno z namenom, da zaniha dvigalo. Ko pa smo končno prispeli do diskoteke, se je vrgel na tla in začel "breakdanceati", obenem pa se drl, kot da bi bil sodni dan. Pristopili so varnostniki in ga prosili, če odide, on pa je kriče ugovarjal. Vse skupaj se je razvilo do tega, da so varnostniki Rudija močno premlatili in zabrisali iz lokala. Daniels je bil povsem iz sebe. Nemirno je hodil sem ter tja po Globalu, se vsake toliko časa ustavil pri nas in s solzami v očeh poudarjal, da je varnostnik grobo kršil Rudijeve pravice. Nato je kupil kozarec pijače in ga razbil, Rudiju na čast.

Naslednje jutro sem na forumu zagledal, da je Daniels odprl temo. Najavil je, da bo treba obrnit par cifer in da bo varnostnik, ki je pretepel Rudija, prespal na urgenci.

Čez eno uro je že zazvonil telefon, bil je nihče drug kot Daniels. Hlipal je in govoril s pijanim glasom. Nerazločno je tvoril stavke, a sem kljub temu nekako uspel razbrati, da želi, da mu jaz pomagam v boju zoper varnostnika, saj nihče od njegovih številnih prijateljev trenutno nima časa.

Sam sem ga miril in mu pojasnjeval, da nisem pretepač in da se ne bom tepel z varnostnikom zgolj zaradi Rudija. Njega pa se je polastil obup in začel se je sklicevati na najino prijateljstvo in pijačo, ki mi jo je častil pred dvema mesecoma, pa tudi na boga, saj je vedel, da sem veren. Tako mi ni preostalo drugega, kot da pokličem Legiona in prijatelja Warlorda (ki je trenutno po krivici bannan iz foruma).

Da ne bom zgolj opisoval dogodkov, ki so sledili in s tem kot vsi zgodovinarji v najboljšem primeru zapadel v zgolj zadovoljivo interpretacijo, priobčujem na tem mestu screenshote tistega usodnega dne.

Sami vidite, kaj se je zgodilo. Delno sem zakrivil smrt človeka. Tistega dne sem ugotovil, da je Daniels kot dinamit, zabavno se je veseliti z njim, a slej ko prej prinese vsem pogubo.

A z Legionom sva bila že preveč povezana z njim, da bi mu ušla. Vsak dan naju je klical "na kofe", nato pa naju prepričeval, da pijemo alkohol do mrtvega, ali pa naju zvabil v Vrhniko pod pretvezo, da mu je matera na smrtni postelji, nato pa naju prepričal, da zaužijemo kakšno drogo in gremo v merkator za foro krast.

Nekega dne, ko se je spomnil, da bi šli metati petarde v hlev nekega njegovega sovražnika, še prej pa bi pili vino, nama je dokončno presedlo - postavila sva ga pred dejstvo. Ali se bo umiril, si našel službo kot vsak 33-letnik, in naredil kaj iz sebe, ali pa bova primorana prekiniti vse stike, saj kvarno vpliva na naju.

V hipu se je razjokal kot otrok, vrgel se je na tla in prisegal na vse mogoče ljudi, da se je tako obnašal zgolj zato, da bi naju zabaval in da bo že danes nehal, če nama je tako po volji.

Naslednji dan si je pridobil službo kot varnostnik v nekem podjetju, ki je skladiščilo zelenjavo.

Ta služba je imela nanj zelo pozitiven učinek. Menim, da se je končno počutil koristnega, in kar je najpomembnejše: v tem formalnem razmerju ni rabil stalno improvizirati in si beliti glave, kakšno umetnijo bi izvedel, da bi ugajal ljudem. Samo da je dobro stražil vhod, pa so ga vsi hvalili.

Decembra naju je kot častna gosta s ponosnim glasom in kar malce teatralnimi kretnjami povabil na službeno zabavo. Prosil me je tudi za obleko in kravato, da bo naredil dober vtis na sodelavce.

Ja, lepo se je vse izteklo za Danielsa. Pridobil si je službo in sproščene delavske kolege, ki niso imeli nič proti žganju sredi belega dne, spogledovati pa se je začel tudi s prijetno tajnico Jeleno "Grizliber" Asufovič, ki je bila zadolžena za popisovanje zelenjave in usmerjanje viličarjev. Le še ena stvar ga je težila, le še en sam samcat trn, zaradi katerega ni mogel na polno uživati življenja.

Na internetu ga niso spoštovali.

Poskusil je vse metode, da bi se prikupil mnenjalničarjem. Kritiziral je rasizem, desničarje, tepčke, idiote, debile, bil je ciničen, sarkastičen, nakazoval je tako z enovrstičnicami kot tudi s traktati, hvalil Smrka, Gogija in #asa, ponašal se je s svojimi dosežki v Bachusu in posredno sporočal, da ima avto in da nekaj ve o politiki.

Naletel pa je zgolj na krivičen posmeh, ki ga je vse bolj razžiral. Iz dneva v dan je na forumu opazil več debilčkov in tepčkov, ki so se norčevali iz njega, postal je zagrenjen in jim tudi povedal kar jim gre. Ni več zbiral besed in ta hladnost se je začela kazati tudi v resničnem življenju. Nekega dne je rekel Rudiju, da je debil, po tistem, ko je ta izjecljal, da bo volil Jelinčiča.

S težkim srcem sva z Legionom gledala novega Danielsa, ki je bil le še senca samega sebe izpred enega leta. Če sem se zdaj na gnojišču, ali pa tudi v resničnosti malce pošalil iz njega, ali pa mu kakšno zagodel, mi je odrezavo zabrusil, da sem debil, ali pa celo da sem kar kralj vseh debilov.

S strahom v srcu sem vsakodnevno pregledoval forum, da bi videl s katero obupano potezo, si bo poskušal nabrati nekaj spoštovanja.

To se je nazadnje zgodilo pred dvema dnevoma.

Sam res nisem mogel gledati, da mi prijatelj tako propada, zato sem mn3njalničarje nagovoril z namenom, da jih pridobim na Danielsovo stran. Če bodo Danielsa razumeli, tako kot ga razumeva midva z Legionom, ga morda iz sočutja ne bodo več blatili. Tole sem napisal:

A Daniels je narobe razumel moj namen in se je dokončno obrnil proti meni, kot se kdaj kaka neumna živina brez razloga obrne proti gospodarju, če si lahko zaradi slogovnih razlogov dovolim slabo primerjavo.

V odgovor mi je zaslepljen od želje po maščevanju napisal te besede:

Kot vidite je dal vedeti, da je najino prijateljstvo končano. Klical sem ga na telefon, a je trikrat takoj odložil slušalko, četrtič pa se je zadrl, da sem mu porinil nož v hrbet, in da naj ne kličem nikoli več, pa četudi bom ležal na smrtni postelji.

Kot vidite mi je forum najprej dal, nato pa vzel prijatelja. To zgodbo sem napisal Danielsu v čast - verjetno gre za edino biografijo ki jo bo kdorkoli kdaj napisal o njem in največji dar, kar jih bo dobil - in pa zato ker nosi pouk in apel:
Pouk: kadar boste koga na hard ownali, vedite da je lahko na drugi strani kdorkoli in da mogoče pomembno vplivate na njegovo čustveno stanje. Nato pa ravnajte v skladu z vašo moralo.
Apel: s težkim srcem pozivam administratorje: bannajte Danielsa preden bo prepozno.

***